Oktobra 2011 je skupina 28 zdravnikov iz 13 držav[1] objavila kriterije za diagnozo mialgičnega encefalomielitisa (ME), ki je dobil mesto v nevrološki klasifikaciji bolezni Svetovne zdravstvene organizacije.

Mialgični encefalomielitis (ME), imenovan tudi sindrom kronične utrujenosti (1988) je kompleksna bolezen, ki vključuje močno disregulacijo centralnega živčnega sistema in imunskega sistema; disfunkcijo v celičnem energetskem metabolizmu in ionskem transportu ter srčno-žilne anomalije. Ob patofiziologiji nastajajo merljive nepravilnosti fizične in kognitivne funkcije, kar uradni medicini zagotavlja podlago za razumevanje simptomatike in nadaljnje raziskave, ki bi pospešile razumevanje ME pri zdravnikih in bolnikih v kliničnem okolju. V ZDA ima takšno diagnozo 422/100.000 oseb, bolezen je trikrat pogostejša pri ženskah, in sicer v rodni dobi. Bolezen se lahko pokaže po močnejšem prehladu, bronhitisu, hepatitisu, črevesnih zajedalcih ali kužni mononukleozi, fizični travmi ali visoki stopnji stresa. Za bolnika je značilna stalna utrujenost, ki je ponavljajoča se ali izčrpavajoča, se ne izboljša s počitkom ter zmanjša povprečno dnevno aktivnost za več kot polovico za obdobje najmanj 6 mesecev. Bolnik se lahko po naporu slabo počuti več kot en dan, je izčrpan že po minimalnem naporu, slabo spi, ima bolečine,  povečano žejo, možgansko meglo, črevesne motnje, ponavljajoče se okužbe… Tretjini bolnikov uspe odpraviti simptome ME, nekateri doživljajo vzpone in padce, za tiste, ki pa v petih letih ne uspejo obvladati bolezni, obstaja precejšnja verjetnost, da se bo utrujenost spremenila v bolečine mišičevja in težave s koncentracijo.[2]