Pri razumevanju čustvene kompetence kot preventive pred stresom koristi opredelitev psihologa Rossa Bucka, ki loči tri nivoje emocionalnih odzivov glede na to, koliko se jih zavedamo.

Emocije III so subjektivna izkušnja čustev znotraj sebe, ko se zavedamo čustvenega stanja (npr. jeza, veselje, strah) in spremljajočih občutkov v telesu.

Emocije II so naša čustvena pojava, kot jo vidijo drugi, ki se je morda zavedamo ali pa ne. Signaliziramo jo skozi neverbalne znake gibanja, kretenj, tona glasu, izraza na obrazu, kratkih dotikov in celo načina govora (hitrost in premori). Čustva II imajo fiziološke posledice – običajno izven lastnega zavedanja.

Oseba z emocijami II se pogosto ne zaveda tega komuniciranja, čeprav ga okolica jasno prepoznava. Prav to izkazovanje vrste emocij II najbolj vpliva na druge ljudi v okolici, ne glede na lasten namen.

Kadar otrok pokaže emocije II, ki staršu sprožijo preveč anksioznosti, jih pri otroku ne tolerira. Dr. Buck izpostavlja, da kadar starši otroku preprečujejo izražanje čustev, se bo otrok pričel odzivati s potlačenjem podobnih čustev kasneje. Tako samo-ugasnjenje služi preprečevanju srama in zavrnitve.

Pod takimi pogoji se razvije osebnost, pri kateri so čustvene kompetence po vprašanjem. Posameznik v prihodnje ne bo vedel, kako naj ravna s čustvi in željami, ki nastajajo (jih bo dobro izražal ali tlačil). Rezultat bo nemoč predelati čustva in želje na zdrav način.

Literatura o stresu v veliki meri dokumentira realno ali zaznano nemoč kot sprožilec za biološki stresni odziv. Naučena nemoč je psihično stanje, v katerem se oseba ne osvobodi stresne situacije celo, kadar ima dejansko priložnost za to. Oseba z naučeno nemočjo ostaja v brezizhodnem položaju ali izkoriščevalskem odnosu, stresni službi ali življenjskem stilu, ki ga oropa njene dejanske svobode.

Emocije I obsegajo fiziološke spremembe, ki jih sprožajo čustveni dražljaji, kot so aktiviranje živčnega sistema, hormonalne in imunske spremembe, da bi se v reakciji beg-ali-boj odzvali na grožnjo. Ti odzivi so pod nezavedno kontrolo in jih na zunaj ni mogoče takoj opaziti. Kar zgodijo se. Pojavijo se brez osebnega zavedanja ali izražanja čustev. Pri akutni stresni situaciji (grozeči nevarnosti) se prilagodijo, pri stalnem stresorju pa postanejo škodljivi.

Samoregulacija po Bucku vključuje pridobitev čustvenih kompetenc, to je zmožnosti za primeren in zadovoljujoč način ravnanja z lastnimi čustvi in željami. Prav čustvene kompetence pa v naši zahodni družbi največkrat niso razvite, saj temelji na vzoru hladne osebnosti, ki ne kaže čustev. Otroci pogosto slišijo: »Ne bodi no tako občutljiv,« ali »Kaj spet jokaš?«.

Racionalnost je v zahodni družbi cenjena kot prava protiutež čustvenosti.

Vir: Ross Buck (2014) Emotion. A biosocial synthesis. Cambridge University Press. DOI:https://doi.org/10.1017/CBO9781139049825

Primary motivational-emotional systems: respond to the emotional aspects of a stimulus.